Linearni čas, ki ga v zahodni kulturi živimo, zdaj že lahko brez strahu rečemo “nekulturi”, nam narekuje ritem ožanja zavesti. Ko se vsedemo v avto, se ta še zoža. Takrat pogosto zaživimo v nekakšnem nevrotičnem stanju, ko postanemo nevarni sebi in drugim. Mobilnost v avtomobilnem kokonu vozniku daje občutek zavarovanosti pred zunanjim svetom, ki ga nemalokrat celo sovraži, če ne to, pa vsaj spravlja v stisko. V avtu je tako na “varnem”, kar v njem sproža prikrite, težko obvladljive namere; Sedaj boste pa videli Hudiča. In na žalost ga pogosto tudi res. Bolj pogoste pa so seveda blažje oblike pozabe, kdo smo in kaj smemo. Kot denimo tale primer. Odlična dama, do konca urejena, primerno odišavljena, v nesramno prestižnem avtomobilu, čaka pred rdečim semaforjem. Na hitro ureja vso pozabljeno toaleto, popravi razmazan make up, s sredincem obriše čez rob potegnjeno šminko, z nohtom med zobmi odstrani pozabljene ostanke zajtrka, otrpne, in obvisi pred vzvratnim ogledalom. Skoraj tantrično naslado ob zeleni luči prekine šele celoten orkester trobljenja avtomobilov za njo. Vsega tega dama na kolesu ne bi mogla početi, na električnem še toliko manj. Zahteva namreč obe roki in precejšnjo zbranost, še bolj pa nekakšno pozabo tegob življenja. V času vožnje zagotovo. To pa že pomeni nekakšen psihični reset, ki v teh časih kar nekaj šteje. In nenazadnje, na električnem kolesu pravzaprav še nismo opazili, da bi voznik, tako kot njegovi “kolegi” v avtu, z dvignjenim sredincem sporočal udeležencem v prometu kako jih ljubi. Električno kolo, po mnenju nekega voznika, tako kot alkohol, zahteva celega človeka. In sedaj k času, s katerim smo začeli ta zapis. Po raziskavah prometnih strokovnjakov gre za element, ki pri odločitvah posameznikov, s čim se bodo prevažali, igra odločilno vlogo. Krajši ko je čas, lažja je odločitev za vrsto prevoza. Najpogosteje je to seveda avto, čeravno
Linearni čas, ki ga v zahodni kulturi živimo, zdaj že lahko brez strahu rečemo “nekulturi”, nam narekuje ritem ožanja zavesti. Ko se vsedemo v avto, se ta še zoža. Takrat pogosto zaživimo v nekakšnem nevrotičnem stanju, ko postanemo nevarni sebi in drugim. Mobilnost v avtomobilnem kokonu vozniku daje občutek zavarovanosti pred zunanjim svetom, ki ga nemalokrat celo sovraži, če ne to, pa vsaj spravlja v stisko. V avtu je tako
