Arhitekti radi rečejo, mi gradimo hiše, hiše gradijo nas. Seveda je to v precejšnji meri res, v dobrem ali slabem. Kako nas gradijo sodobni stekleno betonski kubusi si je lahko predstavljati. Kot samo še dodaten prispevek k vsesplošni eroziji vrednot in človeštva sploh. Ali ni to zadosten razlog za srečanje z ljubljanskim Plečnikom s perspektive kolesarja, ki »zmore« veliko več kot pešec, predvsem pa drugače. Gre pravzaprav za filmsko percepcijo prelivanja arhitekturne podobe, ki za razliko od zaznave pešca ustvari popolnejše dojemanje psihologije prostora, ki jo Plečnik gradi skozi mrežo simbolizma, svojstvene arhitekturne govorice in zavestno težje prepoznavnih, včasih že kar ezoteričnih učinkov; tudi z zlivanjem ikonografije različnih verskih in duhovnih izročil. Plečnika je v Ljubljani težko obhodit, če pa že, človeka utrudi do te mere, da prepotrebna pozornost pade. Zato je kolesarski Plečnik nova razsežnost odkrivanja mesta in arhitekta, ki mu je poleg redkih ustvarjalcev na tem področju dal enkraten pečat.
Arhitekti radi rečejo, mi gradimo hiše, hiše gradijo nas. Seveda je to v precejšnji meri res, v dobrem ali slabem. Kako nas gradijo sodobni stekleno betonski kubusi si je lahko predstavljati. Kot samo še dodaten prispevek k vsesplošni eroziji vrednot in človeštva sploh. Ali ni to zadosten razlog za srečanje z ljubljanskim Plečnikom s perspektive kolesarja, ki »zmore« veliko več kot pešec, predvsem pa drugače. Gre pravzaprav za filmsko percepcijo
