Kolesarska sezona je v mirovanju, a ne za vse. Večina mestnih kolesarjev bo pozimi garažirala svoja kolesa, bolj zagnani bodo vztrajali. Do zadnjega, do snega in še čez. In kako takrat varno ostati na cesti. Vožnja po odprtih cestah je že v »idealnih« razmerah pravi hazard, kaj šele jeseni in morda celo zimi. Najbolj zagnani se že nekaj časa pripravljajo tako, da od vzpona Rogle , Pogija in drugih naših fantov spijo v pižamah rumene, zelene, bele, rožnate in rdeče barve, tisti, ki živijo na malo višji nadmorski višini pa tudi v pikčasti. Psihologija torej deluje, tudi na ta način.
In če smo bili poleti aktivni in so nogice čvrste, pljuča zmogljiva, drugi metabolni procesi v redu, nas ni ničesar strah.Na kolesu si lahko zapojemo tisto Predinovo Nič nas ni strah, če so smučarji z nami… No, smučarji svoje probleme sicer rešujejo drugače, pa vendar je kolesarje jeseni in del zime ali celo, res lahko strah. Upravičeno. Za avtomobiliste, kamioniste in druge udeležence v prometu je kolesar praviloma kreatura , ali po »slovensko« creature (kričer) torej nekdo, ki ne zakriči, če ga povoziš.
Ko je sezone konec, kolesarji počasi izginejo iz običajne zavestne pozornosti voznikov. Prepogosto se dogajajo prehitevanja centimeter od pedala in za moškega sicer nekje pomemben centimeter sedaj postane meja med življenjem in smrtjo. Če ga tisti prvi manjkajoči centimeter spravlja ob živce, ga bo tisti drugi ob življenje. Tako vrag vzame šalo. In kako kolesarjem, ki jih zima ne prežene v telovadnice in fitnes centre, zagotoviti veselje, radost in varnost?
Takole. Neštetokrat preizkušena, dovoljena, zakonita »finta«, ki me že leta ohranja pri življenju:
Prej omenjeni centimeter od pedala tako postane spoštljiv meter, ki ga razumejo celo popolnoma nori vozniki in voznice. In verjemite mi, ni jih malo. Prav srhljiv je namreč uraden podatek, da ima vsak četrti človek v zahodni kulturi očitno duševno motnjo. Vsi ti ljudje so v prometu in hkrati potencialni morilci. Vmes pa še psihopati, hiper- in hipotoniki, sladkorni bolniki, epileptiki, ojojoj, celo narkoleptiki. No, bodi dovolj. Kdorkoli že si, dragi kolesar, na ta svet si prišel živet in ne umret, še posebej pod kolesi ne.
TOREJ, ŠE ENKRAT; ZASTAVICA IN OD TU DALJE S PESMIJO: NAPREJ ZASTAVE SLAVE.
Komentarji